Junija 1996 se je začela zdravstvena zgodba bolnika, ki je imel v mehurju pecljati izrastek, velik 2,8 x 2,1 cm.
Začel je dvakrat letno hoditi na kontrolo, pri čemer se mu je polip v mehurju endoskopsko rezal in odstranjeval. Obenem je dobival injekcije proti jetiki in injekcije mitomicina.
Novotvorba se je kar naprej obnavljala in ne le to; februarja 2001 je bila bolniku kirurško odstranjena leva ledvica, ker se je ledvični tumor razširil na medenico. Bolniku je bilo znova predlagano zdravljenje z injekcijami zdravila v mehur, toda maja 2001 je moralo biti zdravljenje prekinjeno, ker ga bolnik ni prenašal.
Seveda je takrat začel bolnik upravičeno dvomiti v smiselnost nadaljnjega veljavnega medicinskega zdravljenja. Na predlog homeopatskega zdravnika iz Firenc, ki mu je s preskusom dokazal prisotnost kandidnih glivic, se je bolnik obrnil name zaradi zdravljenja.
Po 15-mesečnem 'spiranju' mehurja, ki se je opravljalo v sklopih s 5%-no raztopino sode bikarbone in z njenim uživanjem, se je bolnikovo stanje izboljšalo, čeprav že več kot leto dni ni dobil nobene injekcije v mehur. Razen tega ni laboratorijski pregled seča pokazal nobene sledi novotvorbe več in, kar je najpomembnejše, izginila sta tudi strah in bojazen, da bi lahko bolezen napadla tudi drugo ledvico.
18. septembra 2002 je endoskopska preiskava sečnice in sečnega mehurja (ki je potrdila tudi laboratorijske izvide in uspešnost predhodne nefrektomije) ugotovila: 'Nobene rašče ni več.' (glej 1. in 2. listino)
1. listina: izvid o stanju pred zdravljenjem
2. listina: izvid o stanju po zdravljenju
Izjava bolnikove hčere:
'Podpisana G… P…, rojena v …, živeča v …., s to izjavo opisujem osebno doživljanje odnosa med bolnikom in zdravnikom, ki ga je imel moj oče z zdravnikom Tulliom Simoncinijem.
Dr. Simoncinija sem na lastno pobudo telefonsko poklicala maja 2001, potem ko je oče februarja 2001 prestal kirurško odstranitev ledvice in pripadajočega sečevoda, ker je imel novotvorbo v mehurju, ki je bila prvič odkrita junija 1996, in je potem dobil v mehur več zaporednih kemoterapij, ki jim je sledilo večkratno odstranjevanje novotvorbe v mehurju, ker se je stalno obnavljala.
Celo po zadnjem posegu je bila očetu znova predlagana še ena kemoterapija, ki pa jo je oče samovoljno prekinil po sedmem krogu, ker je ni prenašal, kakor je zapisano v zdravniškem poročilu. V resnici pa oče ne le, da ni mogel več prenašati močnih kemikalij, temveč ni bil več pripravljen prenašati novega kroga kemoterapije, ki se je bila že dotlej izkazala za neučinkovito in ga je telesno-duševno močno izčrpavala.
Takrat sem prepričala očeta, naj poskusi nov način zdravljenja, homeopatskega. Tako se je oče seznanil z zdravljenjem, ki je potekalo v več krogih in pri katerem se mu je soda bikarbona vbrizgavala skozi sečnico v mehur; zdravljenje se je pričelo septembra 2001, kakor je predlagal dr. Simoncini. Na mojo izrecno prošnjo je obiskal očeta na domu. Doktor temu ni nasprotoval in je ustregel očetu, ki ni hotel več nobenega bolečega neugodja, doktor pa je očetu omogočil največje možno telesno in psihično udobje.
Od takrat dalje sem se redno telefonsko posvetovala z dr. Simoncinijem, ki je bil vedno na voljo. Redno sem mu posredovala podatke o spremembah očetovega zdravstvenega stanja in o napredovanju zdravljenja, ko je očeta po pregledu njegovih laboratorijskih in diagnostičnih izvidov zaačel zdraviti z vbrizgavanjem raztopine sode bikarbone v mehur z endoskopom skozi sečnico.
Vse opisano je doktor opravil brez zahtevka za kakršnokoli denarno nadomestilo ali zdravniško poplačilo, razen prvega telefonskega klica na dom, za kar je izdal veljaven račun.
Rada bi poudarila, da so se omenjeni laboratorijski pregledi in endoskopske kontrole vedno opravljali v ambulanti ali bolnišnici, med rednimi obiski na oddelku za urologijo v javni mestni bolnišnici, kjer se je bil oče po odkritju belozni sprva zdravil.
Dr. Simoncini je bil od vsega začetka do nas izjemno uvideven, očetu je povsem razumljivo in brez prikrivanja razložil, kakšno zdravljenje mu predlaga in kako ga bo zdravil. Zdravljenje je bilo na eni strani osredotočeno na priporočljivo izbrano prehrano, na drugi strani pa na vbrizgavanje sodine raztopine z endoskopom skozi sečnico v mehur; soda bikarbona se je kupovala v lekarni, sodina raztopina se je bolniku dajala doma, torej ga bilo treba voziti v bolnišnico, ker sem bila pripravljena doma negovati bolnika in sem opravljala vse postopke zdravljenja s katetrom.
Želim tudi poudariti, da je bil dr. Simoncini zelo sočuten do očeta, upošteval je njegove pripombe in mu pojasnil vse, kar ga je zanimalo, obenem ga je spodbujal k običajnemu življenju, obenem pa je dosledno upošteval mojo željo in očetu ni povedal, kakšno bolezen ima v resnici – rak mehurja – ker sem vedela, da bi ga to spoznanje gotovo povsem uničilo, ker sem vedela, kako zelo je umsko-duševno šibek.
Zdaj je oče že več kot leto dni rešen bolezni mehurja in rašče v njem, kar potrjujejo tudi redne sistematične endoskopske kontrole, in ni nobene potrebe po obnovitvi kemoterapije. Moj oče je umsko-duševno in telesno v redu in se počuti dobro.
S tem zapisom želim pričati o očetovi bolezni, poudariti uvidevnost in poklicno brezhibnost zdravnika dr. Tullia Simoncinija ter tudi potrditi, da se je njegov nov postopek zdravljenja obnesel v očetovem zdravstvenem primeru.
S spoštovanjem!
G… P…
14. februar 2003
